Leta 1974 se je na Šmarni gori pokazala potreba po novem oskrbniku gostilne.
Takrat 23-letni Miha Ledinek in žena Jožica nista veliko premišljevala, sprejela izziv,
hkrati rešila stanovanjski problem ter z 2-letno hčerjo Špelo odšla živet na Goro. V marsikaterem
oziru je bilo takratno življenje na Šmarni gori idilično: brez telefona, daleč stran od civilizacije, s posameznimi
obiskovalci med tednom in nekaj več za konec tedna ter s konjem Cvetom za dostavo, toda
obenem brez vodovodne napeljave v gostišču, s premajhnim vodnim zbiralnikom (vodo so morali na Šmarno
goro celo nositi na ramah) in s sanitarijami na štrbunk. Za dostojno gostinsko obratovanje sta tako že
v prvih letih uredila osnovno infrastrukturo: v gostinske prostore sta napeljala tekočo vodo, zgradila
vodni rezervoar in napeljala žlebove za kapnico, uredila nove sanitarije ter tlakovala blatno dvorišče
med gostilno in zunanjim šankom. Tudi Cveto je kmalu postal prestar, nadomestil ga je džip Willis in kasneje traktor.
Leta 1977 se jima je rodila druga hči Ana-Nuša. Na Gori sta skrbno prepletala družinsko življenje s
službovanjem oziroma skrbjo za Gostilno Ledinek, ki je postajala vse bolj prepoznavna. Odločila sta se,
da bomo v gostilni pripravljali večinoma slovenske tradicionalne jedi, in tega načela se poskušamo držati
še danes. Zavedamo se, da je pri nas včasih veliko lažje zadovoljiti okus gostov kot kjerkoli v dolini,
vendar pa skrb za gostilno in vso ostalo infrastrukturo zahteva veliko več energije. Delo oskrbnika
šmarnogorske gostilne namreč že od samega začetka ni bilo omejeno zgolj na gostinsko dejavnost.
Poleg gostenja, se pravi kuhanja in streženja ljudem, sta Miha in Joži Ledinek po svojih močeh
urejala celotni šmarnogorski cerkveni, taborni in gostinski kompleks, skrbela za vremensko postajo, urejala
vozno pot in pešpoti na goro, zvonila v šmarnogorskem turnu, skrbela za rože, živali in odvoz odpadkov,
nabirala zelišča za čaj, čistila okolico vrha pred zaraščanjem, pobirala smeti po šmarnogorskih pobočjih,
pripravljala drva in butare za kurjavo, uredila otroško igrišče ter skrbela za spremljajoče kulturne in športne prireditve.
Počasi sta posodabljala prostore. Najprej sta posodobila električno napeljavo ter uredila rezervoar za
vodo in vodovodno napeljavo. Prva večja posodobitev sega v leto 1988, ko sta prenovila starejši del gostilne.
Prenova je potekala pod budnim očesom spomeniškega varstva, saj je stavba zaščitena. Leta 1999 sta se odločila
za temeljito prenovo zunanjih »štantov«. Danes tam, za klasično stavbo pokrito s skodlami, stojijo moderna kuhinja,
skladišča in šank.
Na Gori skrbimo tudi za galerijo, občasno gostom razkažemo obzidje in cerkev, na vrhu organiziramo različne
kulturne in športne prireditve.
Danes smo že več kot 35 let ponosni na družinsko Gostilno Ledinek na vrhu Šmarne gore.