V 15. stoletju je bilo okoli cerkve zaradi turških vpadov zgrajeno obzidje. V času preteče islamske nevarnosti so se okoličani zatekli za varne, debele zidove šmarnogorskega tabora, še prej pa so na bližnji Grmadi zažgali kres in ustrelili z možnarjem ter tako sporočili na Gorenjsko, da se bliža turška vojska.

Tabor na vrhu pa ni bil nikoli zavzet. V spomin na čudežno rešitev se na Gori poldne še danes zvoni ob pol dvanajstih. Pripovedka nam pojasnjuje, da ko so Turki nekoč zopet ropali po Kranjskem, so se med seboj dogovorili, da bodo pozvonili v zvoniku, ko bodo osvojili vrh. Če pa do dvanajstih ne bodo premagali branilcev šmarnogorskega obzidja, potem naj pridejo po pomoč ostale čete. Domačini so izvedeli za sovražnikov načrt in pozvonili poldne ob pol dvanajstih. Za Turke je bil to znak, da je Gora že zavzeta, zato so se čete na pol poti obrnile.

Zaradi rastočega božjepotništva se je sčasoma pojavila potreba po novi cerkvi. tako so podrli staro dvoladijsko gotsko cerkev in v letih 1711-12 je takrat najbolj cenjeni slovenski stavbenik Gregor Maček postavil sedanjo centralno zgradbo. Zgledoval se je po romarski cerkvi v Novi Štifti pri Ribnici. V tlorisu je cerkev osmerokotnik, kateremu je prislonjen pravokotni, toda v vogalih posnet oltarni del, oba dela pa pokrivata veliki kupoli. Cerkev je bila posvečena šele leta 1729, kar izpričuje napis, vzidan v steno med ladjo in prezbiterijem.

V naslednjem stoletju so nastale freske v kupolah. leta 1842 je Matevž Langus poslikal obok nas prezbiterijem s prizori iz Marijinega življenja, obenem pa tudi kulisni glavni oltar. Tega je konec 19. stoletja obnovil Matija Koželj, hkrati pa poslikal še stene prezbiterija s štirimi evangelisti in prizorom Marijinih prikazovanj svetemu Dominiku in Simonu Štoku.

Na obok velike kupole je Matevž Langus v letih med 1846 in 1848 naslikal iluzionistični prizor Marijinega vnebovzetja. V zgornjem pasu, nebesih, Marijo že čakata Bog oče in Jezus Kristus, na temenu kupole pa še sveti Duh v podobi goloba in neštevna množica angelov. V drugem pasu spremljajo nebeški prizor svetniki in starozavezni očaki. Tretji, najnižji pas, je zemeljski; ob praznem grobu stojita Marija Magdalena in njena sestra Marta, zatem pa dvanajst apostolov. Na nasprotni, zahodni strani pa je upodobljena množica romarjev, kjer so poleg slikarjevega avtoportreta ob kamniti streli še portreti številnih Langusovih sodobnikov: med drugim vodiški župnik in naročnik poslikave Jernej Arko, takratni šmarnogorski duhovnik Anton Jamnik ter zagovornik šmarnogorskega božjepotništva frančiškan Anton Rant. Desno od orgelske omare je naslikana družina Aljaževih iz Zavrha pod Šmarno goro. Jakob Aljaž, čigar doprsni portret, delo kiparja Franceta Kralja, je tudi na znamenitem pročelju zvonika, je dojenček v naročju matere, oče pa je mož z zidarsko žlico v rokah. Prav on je pomagal slikarju nanašati svež omet, na katerega je umetnik slikal takoj, torej v fresco tehniki. Skrajno desno sta dva gosposko oblečena romarja, katera naj bi bila po ustnem izročilu celo Langusova znanca France Prešeren in Primičeva Julija.

Prešeren je rad prihajal na Šmarno goro, posebej v času službovanja njegovega strica, Jakoba Prešerna, ki je tudi pokopan na šmarnogorskem pokopališču ob kapelici žalostne Matere božje. Plod teh obiskov sta tudi hvalnica božjepotništva - Šmarna gora in Romanca od Strmega grada, ki govori o nastanku prve šmarnogorske cerkve.

V zvoniku, ki je pravzaprav preurejen obrambni stolp, visijo štirje zvonovi, ki so posvečeni Kristusu Kralju, Mariji, sv. Florjanu in nadangelu Mihaelu. Prvi je težak skoraj štiri tone (3878 kg) in je za Sveto goro nad Novo Gorico drugi najtežji bronasti zvon v Sloveniji. Že pred prvo svetovno vojno so v zvoniku zanesljivo viseli štirje zvonovi, vendar so jih med vojno odpeljali in pretopili. Obnova je trajala do leta 1928, ko so zadoneli novi. Od četverice zvonov, katere so verniki z golimi rokami zvlekli na Goro, pa sta ostala le še Marijin in najmanjši Mihaelov zvon.

Poleg romarjev pričnejo prihajati na Goro konec 19. stoletja še planinci, izletniki in drugi posvetni obiskovalci. Tu so se zbirali Planinski Piparji, kasnejši ustanovitelji Slovenskega planinskega društva, četrtkarji ali ričetarji, torej mestni gospodje, ki so on četrtkih, ko so imele gospodinje prosto, hodili na Goro na kosilo, kajti mežnarija, kjer so ob največjih romarskih navalih točili vino, se je počasi prelevila v gostilno.

Vir fotografij: http://www.razglednice.eu